Vas Podgrad leži pod ostanki enega najstarejših gradov v osrednji Sloveniji.

Zanimivo je, da se tu v daljšem zgodovinskem obdobju pojavljata dva gradova. Od enega je sedaj ostalo le še nekaj starih zidov in ruševin, drugi pa je bil porušen in nato pozidan.

V Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske se kot letnica pozidave prvega gradu oz. utrdbe nad Podgradom pojavlja letnica 1015. Čeprav govori o lokaciji na »sotočju Save in Ljubljanice«, gre lahko le za Stari grad, ki je tedaj imel vlogo utrdbe na vzhodnem koncu Ljubljanske kotline, ker je bil sedež gospostva v Ljubljani. Vendar Valvasorjeva interpretacija grajske zgodovine Podgrada ni ravno zanesljiva.

Domačini danes govorimo o Starem gradu kot o nekdanji utrdbi, ki se nahaja na stranskem vrhu Kašeljskega hriba, na lokaciji, ki ima s treh strani izjemno strm dostop. Zato se tej lokaciji reče tudi Ostri vrh oz. Osterberg (kar lahko prevajamo kot Grad na vzhodnem hribu).

O nastanku gradu na tej lokaciji žal ni podatkov, vendar lahko domnevamo, da je bila utrdba namenjena varovanju Španhajmskih posesti na vzhodnem koncu ljubljanske kotline. Glede na izmere ostankov ruševin, je govora o utrjeni hiši s kletjo, pritlično etažo in nadstropjem, namenjenim bivanju. Ostanki daljšega zidu potekajo točno v smeri sever – jug, visoki pa so do 5 metrov. Znotraj ruševin še vedno lahko najdemo ostanke nekdanje kritine gradu (škril). Utrdba je imela na položnem, pristopnem zahodnem grebenu v skalo vsekan obrambni jarek, preko katerega je vodil dvižni most. O kakem obzidju ni sledu, verjetno so grad – poleg zelo težko dostopne lege – varovale palisade (leseno obzidje) iz pokončnih, priostrenih debel.

Zgodovinarji umeščajo grad na tej lokaciji v začetek12. stoletja. Najstarejši ohranjen zgodovinski zapis o tem gradu (Castrum Osterberg in Carniola) je iz leta 1256. Ko je tega leta umrl koroški vojvoda Bernard Španhajm, sta si v delilnem pismu obsežno zapuščino na Kranjskem razdelila sinova Ulrik in Filip. Posestvo Osterberg (vzhodni del posestva španhajmov) je pripadel Filipu, ki je bil tedaj salzburški nadškof. Grad je bil izpostava ljubljanskega in je obvladoval vzhodni konec ljubljanskega polja, strateško pomembno sotočje rek in kamnolom mlinskih kamnov. Gospodarstvo je obsegalo številne vasi oz. kmetije v okolici tostran Save.

Stari grad je z odlokom Mestne občine Ljubljana, aprila 2006, uvrščen v Register nepremične kulturne dediščine pod evidenčno številko dediščine 17319.

Na severovzhodnem koncu kašeljskega hriba se tik nad vasjo Podgrad nahaja večja hiša, pravzaprav vila oz. po domače Grad.

Tako ga domačini imenujejo še od tedaj, ko je tam res stal srednjeveški grad. Za ta grad se v zgodovinskih zapisih pojavlja kar nekaj zapisov, vendar še vedno ne vemo letnice nastanka prvega objekta na tem mestu. Verjetno je nastal sredi 14. stoletja, ko so prvotni gradiščani zapustili neudobni Stari grad in si na novi lokaciji postavili primernejše bivališče, ki pa je še vedno bila zadosti utrjena.

Tekom stoletij so si gospostvo Osterberg lastile pomembne kranjske plemiške družine: Gamberški (Gallenberg), Kolovški (Hohenwart), Krumperški (Rasp) in Dolski (Erberg, Attems), posamezne dele pa še drugi lastniki. S smrtjo mladega graščaka Jurija Gallenberga leta 1562 v boju s Turki je namreč njegov rod izumrl, lastnina pa je prišla v roke premožnejših Raspov. Slednji so posest raje upravljali iz udobnejšega Dola pri Ljubljani, onkraj Save.

Tekom stoletij je Grad dobival čedalje večjo dimenzijo, vendar je iz zapisov in Valvasorjeve skice razvidno, da je bilo v sredini 17. stoletja poslopje že zapuščeno. Ostanke srednjeveškega objekta je leta 1789 podrl Jožef K. Erdberg, z namenom, da na isti lokaciji postavi nov objekt – enonadstropno vilo, del starega, vhodnega zidu pa je vključil v objekt. Vila je služila kot letni dvorec, kamor so zahajali tudi plemeniti Ljubljančani, predvsem zaradi izjemnega razgleda.

Erbergov gradič sta v 30. letih 20. stoletja nova tovarnarja Evgen in Ana Kansky možno razširila, a na srečo ohranila stari kamniti zid prvotnega, srednjeveškega gradu. Današnja Kanskyjeva vila je bila med 2. svetovno vojno nemška obmejna karavla, danes pa je naseljena z najemniki.

Novi grad je v Register nepremične kulturne dediščine umeščen pod Evidenčno številko dediščine 17227.