Savske sipine

Alpska reka Sava je tekom dolgih zgodovinskih obdobij nasipavala ljubljansko kotlino s prodom krednega in permskega apnenca. Skozi Posavsko hribovje je urezala ozko sotesko, na dnu katere je sedanja struga. Vijugasta, skalnata in ozka struga predstavlja veliko oviro za vodni tok, ki se pred sotesko zaustavlja od alpskih brzic in pušča s seboj prinešen prod in mivko. Tako so od sotočja Save in Ljubljanice proti Lazam nastali veliki nanosi peska, ki jih imenujemo Savske sipine.

Poleg Save nekaj materiala nanesejo tudi potoki iz Janškega hribovja. vse te naplavine vplivajo na na potek rečne struge, saj v obdobju manjših vod kanalizirajo reko. Ob izjemno nizkem vodostaju se lahko zgodi, da je sotočje obeh rek zaradi vmesnih nanosov peska prestavljeno kar za cel kilometer nižje.

sipineSava enkrat ali dvakrat letno močno naraste in tedaj poplavi obsežne površine dolskega polja. Tedaj močan tok spodnjeda bregove in se prestavlja prodne nanose, kar pomeni da se sama struga reke na nekaterih mestih širi, predvsem v smeri Dola. 

Sipine ob vodi in sredi struge in na njih zaraslo grmovje so naravna zavetja za različne obvodne živali: ptice, dvoživke in plazilce. Zaradi nanosov peska in ostalega materiala nastanejo tudi zatoki stoječe vode, ki so odlično mesto za drstitev rib ter dvoživk. Pozimi pa ti zalivi omogočajo prezimovanje različnim pticam kot so race in čaplje. 

Obsežni nanosi belega apnenčastega proda na obeh bregovih Save so v harmoničnem barvnem sožitju z bistro modrino njene vode in bujnega zelenila dolskega polja in janških gozdov. Pogled na sipine je posebno lep z obeh podgrajskih hribovskih kmetij, Lazarja in (žal zapuščenega) Planinca, kjer so na razglediščih postavljene nove klopi. V dogovoru z domačini pa lahko poleti zainteresiranim gostom ponudimo tudi pogled z vode (prevoz s kanuji). Slednje namreč omogoča intimno srečanje z bogatim ptičjim in ribjim življem ter obvodnim rastlinjem.